Postoj na mestni poti200 let zgodovine mesta Postojna skozi 3 tematske poti.
Roza hiša na Tržaški c. 34. Foto: Boštjan Martinjak
Roza hiša na Tržaški c. 34. Foto: Boštjan Martinjak
Roza hiša na Tržaški c. 34. Foto: Boštjan Martinjak
Roza hiša na Tržaški c. 34. Foto: Boštjan Martinjak

Roza hiša na tržaški c. 34

Obnovljena domačija bledo roza barve je poklon notranjski arhitekturi in starim tehnikam gradnje, ki so navdahnile vrsto rešitev, uporabljenih pri obnovi. Pri delih je bil upoštevan prvotni izgled hiše, vključno z barvo fasade. Roza hiša, z njo pa tudi Postojna, se je po zaslugi avstrijskega modernističnega pisatelja Roberta Musila nehote vpisala na evropski literarni zemljevid. Musil je bil namreč nastanjen prav v njej, ko je leta 1917 kot častnik opravljal pisarniška dela v poveljstvu 5. armade generala Borojevića, torej le streljaj od Grand Hotela Adelsbergerhof. V roza hiši - stanovanje si je delil še z dvema učiteljicama iz Postojne - je napisal kratko zgodbo Slovenski vaški pogreb (Slowenisches Dorfbegräbnis), v kateri mojstrsko skicira pogreb Josipine Vičič, vdove nekdanjega župana. Pogreb, ki ga je opazoval z okna nad dvoriščem, se je vil od domače hiše na vogalu, kjer je sedaj bar, do mestnega pokopališča.


Če vam zelo dejavna lastnika hiše uspe ujeti na dvorišču, ju prosite, da vam razkažeta hišo.
Nasvet: podoživite Musilovo zgodbo na sprehodu od dvorišča roza hiše mimo rumene hiše na vogalu vse do mestnega pokopališča nekaj sto metrov naprej, vzporedno s Tržaško cesto. Grob Josipine Vičič je takoj na desni strani od pokopališčnega vhoda.

Robert Musil (1880-1942) , avstrijski pisatelj in gledališki kritik, ki je bil rojen v Celovcu, je bil med prvo svetovno vojno kot rezervni oficir tudi na slovenskih tleh. V času druge svetovne vojne je po nacistični okupaciji Avstrije zbežal v Švico, kjer je tudi umrl. Musil je bil izšolan tako tehnično kot humanistično, vendar pa je zaslovel kot modernistični pisatelj, ki se ga postavlja ob bok velikanom, kot so Franz Kafka, James Joyce in Marcel Proust.

»V tem stanovanju sem torej stal, ko sem opazoval pogreb; umrla je neka debela ženska, ki je živela poševno nasproti mojih oken na drugi strani široke, tu nekoliko izbokle cesarske ceste. Dopoldne so mizarski vajenci prinesli krsto; bila je zima, in pripeljali so jo na majhnih saneh, in ker je bilo lepo dopoldne, so s svojimi okovanimi čevlji kot za stavo podrsavali po cesti, veliki črni zaboj za njimi pa je poskakoval na vse strani. Kdor je to videl, ga je prešinilo, kako čedni fantje so to, in je zvedavo čakal, ali se bodo sani prevrnile ali ne.« Robert Musil, Slovenski vaški pogreb; v: Zgodbe, ki to niso, Beletrina, Ljubljana 2012.

Postoj na mestni poti