Roza hiša na tržaški c. 34
Obnovljena domačija bledo roza
barve je poklon notranjski arhitekturi
in starim tehnikam gradnje,
ki so navdahnile vrsto rešitev, uporabljenih
pri obnovi. Pri delih je
bil upoštevan prvotni izgled hiše,
vključno z barvo fasade.
Roza hiša, z njo pa tudi Postojna,
se je po zaslugi avstrijskega modernističnega
pisatelja Roberta
Musila nehote vpisala na evropski
literarni zemljevid. Musil je bil namreč
nastanjen prav v njej, ko je leta 1917 kot
častnik opravljal pisarniška dela v poveljstvu
5. armade generala Borojevića, torej le
streljaj od Grand Hotela Adelsbergerhof. V
roza hiši - stanovanje si je delil še z dvema
učiteljicama iz Postojne - je napisal kratko
zgodbo Slovenski vaški pogreb (Slowenisches
Dorfbegräbnis), v kateri mojstrsko skicira
pogreb Josipine Vičič, vdove nekdanjega
župana. Pogreb, ki ga je opazoval z okna
nad dvoriščem, se je vil od domače hiše
na vogalu, kjer je sedaj bar, do mestnega
pokopališča.
Če vam zelo dejavna lastnika hiše uspe ujeti
na dvorišču, ju prosite, da vam razkažeta hišo.
Nasvet: podoživite Musilovo zgodbo na
sprehodu od dvorišča roza hiše mimo rumene
hiše na vogalu vse do mestnega pokopališča
nekaj sto metrov naprej, vzporedno s
Tržaško cesto. Grob Josipine Vičič je takoj
na desni strani od pokopališčnega vhoda.
Robert Musil (1880-1942) , avstrijski pisatelj
in gledališki kritik, ki je bil rojen v Celovcu, je bil
med prvo svetovno vojno kot rezervni oficir tudi na
slovenskih tleh. V času druge svetovne vojne je po
nacistični okupaciji Avstrije zbežal v Švico, kjer je
tudi umrl. Musil je bil izšolan tako tehnično kot humanistično,
vendar pa je zaslovel kot modernistični
pisatelj, ki se ga postavlja ob bok velikanom, kot so
Franz Kafka, James Joyce in Marcel Proust.
»V tem stanovanju sem torej stal, ko sem opazoval pogreb; umrla je neka debela ženska, ki je živela poševno nasproti mojih oken na drugi strani široke, tu nekoliko izbokle cesarske ceste. Dopoldne so mizarski vajenci prinesli krsto; bila je zima, in pripeljali so jo na majhnih saneh, in ker je bilo lepo dopoldne, so s svojimi okovanimi čevlji kot za stavo podrsavali po cesti, veliki črni zaboj za njimi pa je poskakoval na vse strani. Kdor je to videl, ga je prešinilo, kako čedni fantje so to, in je zvedavo čakal, ali se bodo sani prevrnile ali ne.«
Robert Musil, Slovenski vaški pogreb;
v: Zgodbe, ki to niso, Beletrina, Ljubljana 2012.