Martinovo, ki ga praznujemo 11. novembra, je praznik, ki
simbolično zaključuje obdobje dela na vrtu in njivi, v sadovnjaku in vinogradu.
Do dneva praznovanja mora biti pridelek pobran in spravljen v shrambah ter
kleteh. Od tega, koliko ga je bilo, je bilo nekdaj odvisno življenje ljudi, saj
pred vrati že čaka dolga mrzla zima.
"Za soncem svetega Martina
kaj kmalu pride sneg, zmrzlina.
In če te tudi dobro greje,
le tri dni babje leto šteje."
Če je gospodar naredil vse tako, kot je treba, se v tem
obdobju mošt spremeni v pravo vino – in to je seveda treba praznovati! Po
kmečkih domovih zadišijo pečeni kostanji, gospodinje pripravijo bogato obložene
mize, vaščani pa pokramljajo in marsikje tudi zapojejo.
"Pršu je, pršu sveti Martin,
on ga je krstil, jest ga bom pil.
Kume moj dragi, zdaj se napi,
dugo ga ne boš, zda se navži ..."
Martinovanje ima tako kot večina krščanskih praznikov svoj
izvor v starih poganskih običajih. Od nekdaj so ljudje v našem klimatskem pasu
v novembru praznovali zaključek letine s pojedinami in žrtvovanji, s katerimi
so hoteli doseči, da bi jim bile naravne sile naslednje leto vsaj enako, če ne
še bolj naklonjene. Ob koncu obdobja zorenja so imeli lepo navado poravnati
medsebojne dolgove, odslovili ali na novo zaposlili so tudi hlapce in dekle.
S prihodom krščanstva so v že obstoječe običaje in praznike
vključili nove krščanske zavetnike. Martin, ki je bil resnična oseba – bil je
škof v Toursu – je prevzel funkcijo zavetnika za dobro vinsko letino. Rodil se
je leta 316, umrl pa 8. novembra leta 397. Goduje 11. novembra – in zato je na
ta dan tudi martinovanje.
Martinovo je praznik, ki ima v vsaki vinorodni deželi
drugačne značilnosti in posebnosti. Čeprav je Slovenija po kvadratnih
kilometrih zelo majhna država, je izjemno velika in pestra po svojih izročilih
in kulturi. Tako je v Goriških brdih ponekod še vedno v navadi, da na sod
postavijo jabolko, v katero zataknejo različna mediteranska zelišča, na osnovi
tega jabolka pa potem ugotavljajo, kakšna bo naslednja letina. Če se jabolko
lepo posuši, bo drugo leto dobro vino, če zgnije, bo letina slaba. V nekaterih
slovenskih krajih je ohranjeno vedeževanje s prsno kostjo pečene goske: če je
rjava, bo zima huda, če je bela, bo zelo zasnežena.
Za martinovo so tako kot za vse naše praznike značilne jedi,
ki niso izbrane po naključju; vsaka ima svoj pomen in namen. Na praznike so
postregli jedi, ki v vsakdanjem življenju niso bile običajne, niti ob nedeljah
ne. Postregli so poslastice, ki so jih hranili za izjemne priložnosti. Za
martinovo je značilna perutnina, še posebej gosi in race, vendar so ljudje
pripravili tudi drugo perutnino, pač tisto, kar so imeli. Najbolj značilna jed
ob martinovem je pečena gos
ali raca, nadevana s kostanji in/ali jabolki (lahko tudi kutinami), ki je
postrežena z mlinci in rdečim
zeljem, vendar ne manjka idej za slastne jedi, s katerimi lahko postrežemo
gostom za praznično mizo.
Lahko pa uberete lažjo pot in se pustite razvajati z
martinovo pojedino ob kozarčku mladega vina, kakšnemu profesionalnemu »šefu«
kuhinje. Tudi naši lokalni ponudniki
Štorja pod stopnicami https://www.facebook.com/StorjaPostojna/
Ob kaminu https://www.facebook.com/gostilbaobkaminu.si/
Avio pub https://www.facebook.com/pages/Avio-Pub/133734276697600
Škorenjček https://www.facebook.com/skorenjcek.skorenjcek.9
Restavracija grad Prestranek https://www.facebook.com/Posestvo-Grad-Prestranek-283532075392861/
so nam za ta praznik pripravili zelo pester izbor, zato kar hitro pokukajte na
njihove FB profile.