Vsako mesto, ki da kaj nase, ima svoj grad ali pa vsaj svoj »belvedere«. No, Postojna ima oboje. Sovič je za vzpon povsem nezahteven mestni grič, ob katerega pobočje se naslanja najstarejši del Postojne, Majlont. Ko se dvignete nad Majlont, lahko proti ruševinam gradu Adelsberg odsopihate navkreber ali pa se proti razglednemu vrhu z ruševinami napotite naokrog – po t. i. Borojevićevi poti.
Na vrhu boste med ostalinami gradu in vojaškimi rovi imeli čudovit razgled na Postojno, na vhod v Postojnsko jamo in Jamski dvorec ter na Nanos.
Nasvet
vse poti navzgor skozi Majlont vodijo na Sovič. Najhitreje boste na vrhu, če za Inštitutom za raziskovanje krasa nadaljujete pot po Vegovi ulici.
Grad Adelsberg je še najbolj živ na litografiji Janeza Vajkarda Valvasorja. Sicer pa je mogočno trinadstropno poslopje z obzidjem načel že rušilni potres leta 1511, dokončno pa je bilo opuščeno leta 1689, ko ga je zajel uničujoč požar. Danes so od gradu ostale le skromne ruševine, grajsko območje pa je prepredeno z rovi in bunkerji, ki jih niso izkopali tlačani, ampak italijanska vojska med obema vojnama
Majlont je strnjeno naselje na pobočju Soviča in velja za najstarejši del Postojne. Starejše od Majlonta so samo še ruševine gradu na Soviču. Glede izvora imena Majlont krožita med domačini dve različici. Po prvi naj bi zaselek dobil nemško ime po Milanu, od koder naj bi prihajali delavci, ki so pomagali pri gradnji železnice sredi 19. stoletja. Mailand, torej. Po drugi različici naj bi delavci po nemško tako klicali predel, v katerem so prenočevali – mein Land. Ne verjamete? Povprašajte domačine z Majlonta!
Borojevićeva pot je slikovita razgledna steza na pobočju Soviča, na katero se povzpnete z Vegove ulice v Majlontu. Med sprehodom boste uživali ob pogledu na Nanos ali celo podoživljali dnevni obred generala Borojevića, ki se je med bivanjem v Postojni vsak dan sprehodil od Vile Jurca prek Majlonta čez pobočje Soviča vse do štaba v Grand Hotelu Adelsbergerhof.
